Umetniški sejem Nesvrstani 8

KIBLA, 24. junij ― Umetniški sejem Nesvrstani 827.–29. 6. 2025Nesvrstani 8 – butični umetniški sejemLauba – hiša za ljudi in umetnost, Prilaz baruna Filipovića 23a, ZagrebV petek, 27. junija 2025, vas od 14. ure dalje vabimo v Hišo za ljudi in umetnost Lauba v Zagrebu na Hrvaškem, kjer se bo odprla 8. izdaja...

Glasbeni cikel MIGAV: Kühlschrank

KIBLA, 20. junij ― Glasbeni cikel MIGAVKühlschrankčetrtek, 3. 7. 2025, ob 20. uriMMC KIBLAVabimo vas na prvi dogodek cikla MIGAV v tej sezoni, poln avtorske glasbe in video projekcij dvojca Kühlschrank, ki se bo odvil v četrtek, 3. julija 2025, ob 20. uri v MMC KIBLA.Kühlschrank se je na slovenskem glasbenem...
ANDREJ ŠKUFCA, KATRIN EULLER IN MIRIAM STONEY: VSILJIVCI, NEPOVABLJENI V KAOS

ANDREJ ŠKUFCA, KATRIN EULLER IN MIRIAM STONEY: VSILJIVCI, NEPOVABLJENI V KAOS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. junij ― »Nobena od nerazumnih oblik, ki sem jih videl tiste noči, se ne sklada s človeško figuro ali kakšno zamisljivo uporabo …« -Jorge Luis Borges, »There Are More Things« [Obstaja več stvari] Kaj če telepatija ni znanstvena fantastika, temveč pritličje eksistence – predjezikovno svetlikanje, ki utripa pod jezikom, logiko, celo ljubeznijo? Ne filmska različica z branjem misli in militarizirano zunajčutno zaznavo, ampak nekaj bolj čudaškega: ambientalna oblika védenja oziroma uglašenosti na vzorce, ki predhodijo govoru. Tam včasih živijo otroci. In hobotnice. Zaznavanje na spektru, sanjska logika, omrežja gliv – vse to poteka na frekvencah izven normativnih pasovnih širin. In kaj če to, kar skuša govoriti z nami, sploh ni »človeško« in mu ni mar, če sporočilo prejmemo? V znanstvenofantastičnih filmih Solaris (1972), Stalker (1979) in Uničenje (2018) zunajzemeljske entitete ne izvedejo invazije – obdržijo se. Inteligence ne izžarevajo skozi dialog, temveč skozi pokrajino, ritem, mutacije. Ne želijo nas uničiti. Nočejo biti kot mi. Morda nas niti ne zaznajo. In prav to bi lahko bilo še najbolj zastrašujoče. Destabilizirajo ne skozi nasilje, ampak skozi formo. Operirajo z ozračji, ne argumenti. Sedaj pa si predstavljajte, da neka taka počasna, ambientalna, nezamisljiva zavest obstaja ne v globokem vesolju, temveč na neki nekoliko manj dramatični lokaciji – denimo med Koprom in Piranom. In da je sluzasta. Petola, živa povrhnjica Sečoveljskih solin, je mikrobna plast cianobakterij, diatomej in alg, vzgojenih skozi stoletja utelešenega negovanja. Gre za infrastrukturo, arhiv in tihega kooperanta hkrati. Brez nje tradicionalna proizvodnja soli – obrtna, sezonska, veličastno neproduktivna glede na standardne kapitalizma – ne bi bila mogoča. Petola ne govori, si pa zapomni. Dela po svoje. Ona je materialni spomin – bistvena in živa. Ta razstava izvira iz suma, da nismo sami – ne v zunajzemeljskem, temveč v epistemološkem smislu. Da se v našem neposrednem okolju – mikrobnem, arhitek
še novic